Moja izkušnja Erasmus+ projekta
Med 12. in 16. januarjem 2017 smo se Božena Rudolf,
Magdalena Kunc in Nataša Bogataj udeležile srečanja učiteljev v poljskem Novem
Saczu. Sama sem se tovrstnega srečanja v petnajstih letih službovanja udeležila
prvič. Mnogo misli mi je pred odhodom rojilo po glavi - neprijeten občutek, ker potovanj z letalom in
obnašanja na letališčih nisem vajena, zavedanje, da je moja angleščina precej zarjavela,
pa tudi misel, da ostalih udeležencev ne poznam, saj večine še nikoli nisem
videla.
Vsi moji strahovi so dokončno izpuhteli po prijaznem in
prijateljskem objemanju na letališču v Krakovu ter prihodu v Novi Sacz. Ko se
zdaj ozrem nazaj, se ob spominu nanje lahko samo nasmehnem.
Gostitelji Poljaki so nam pripravili veliko zanimivih dejavnosti, ob katerih sem dobila občutek, da sem del ekipe prijaznih in sposobnih ljudi, ki resnično želijo spreminjati učno prakso in svoje učence naučiti razmišljati in misliti s svojo glavo. Dopoldanski čas smo preživeli na šoli in spoznavali različne načine, s pomočjo katerih lahko v svojih učencih zbudimo kreativno razmišljanje (kar nekaj možnosti sem videla, kako jih lahko uporabim pri svojem pouku, zagotovo bom sodelavkam predstavila in uporabila metodo SCAMPER, pa tudi predavanje gospoda Michala Jasienskega, ob katerem se mi je porodilo kar nekaj idej), ter načrtovali dejavnosti za srečanje dijakov, ki bo na isti šoli potekalo marca.
Poleg formalnih pa smo doživeli še več neformalnih aktivnosti, ki so v meni zbudile »željo po še«. Ogledali smo si glavne znamenitosti mesta, izkusili t. i. »escape room«, iz katere nam je skupaj z Avstrijkama »skoraj« uspelo priti, a smo kasneje ugotavljale, da smo se iskanja in razmišljanja lotile premalo organizirano in smo pozornost namenile nepomembnim stvarem,
v smučarskem središču »na koncu sveta« 
poleg
vsega pa okušali tudi odlično poljsko kuhinjo in poslušali poljščino ter ugotavljali,
da bi, če bi se res potrudili, kar precej stvari tudi razumeli, le na lažne
prijatelje je treba paziti. Dejavnosti, ki so zahtevale, da spregovorim, pa naj bo moja angleščina še tako polomljena, da se družim z neznanci, ki imajo mnogo povedati, in z njimi izmenjujem izkušnje. To je tisto, kar lahko s tovrstnim sodelovanjem v mednarodnih projektih vsak pridobi. In se napolni z novo energijo, ki žene naprej.
Pika na i je
bilo zagotovo poldnevno potepanje s
sodelavkama in španskima kolegoma po Krakovu med čakanjem na prevoz domov. Na letališču pa še zadnja adrenalinska preizkušnja zaradi prestavljenega leta. Srečno smo se vrnile in dobile dokaz, da Skrivnost deluje. Tudi izgubljeni kovček je prispel naslednji dan.
Nataša
Bogataj, fotografije Božena Rudolf in Magdalena Kunc
